Živobarvna kulisa

Športniki in športnice so na otvoritveni slovesnosti v Seulu prišli na stadion tudi v svojih narodnih nošah.

Po letu 1964, ko je OI gostil Tokio na Japonskem, so se najboljši športniki sveta znova zbrali na azijskih tleh. Za trenja, ki so postala že sestavni del olimpijskega dogajanja, je tokrat poskrbelo sovraštvo med Južno in Severno Korejo. Slednja na olimpijska prizorišča ni poslala svojih tekmovalcev. Vse udeležence pa je navdušila gostoljubnost domačinov, ki je skladno z dobro organizacijo skrbela za prijeten športni festival. Skazil ga je le odmeven škandal z dopingom v moškem teku na 100 metrov.

Olimpijski vrhunci

Kanadčan Ben Johnson in Američan Carl Lewis sta v teku na 100 metrov poskrbela za pravo poslastico iger. Sprint je z izjemnim časom 9,79 dobil Kanadčan. Kmalu pa so mu dokazali jemanje steroidov, tako da je bil naposled ob svoje zlato. Prejel ga je Lewis, ki je bil ob tem še drugi na še enkrat daljši razdalji, s štafeto 4x100 metrov pa je postal olimpijski prvak.

Vseeno pa Američani niso bili prva velesila iger, saj sta Sovjetska zveza (55 kolajn) in NDR (37) dokazali športno premoč nad zahodnimi državami. V atletiki sta tekmovanja zaznamovala še ukrajinski skakalec ob palici Sergej Bubka, ki je kot prvi preskočil magično mejo šestih metrov in postal olimpijski prvak, in legendarna Florence Griffith – Joyner. Nepozabna “Flo-Jo”, ki je nepričakovano umrla septembra leta 1998, je v Seulu slavila zmagi na 100 in 200 metrov, kot članica štafet 4x100 in 4x400 metrov pa je prejela še dve zlati kolajni.

Najbolj vztrajna zbiralca žlahtne kovine sta bila izjemna nemška plavalka Kristin Otto, ki je pobrala kar šest zlatih odličij, in plavalec Matt Biondi, ki je osvojil pet zlatih ter po eno srebrno in bronasto medaljo.

Slovenci in POI 1988

Z olimpijskimi igrami v Seulu se je končalo obdobje slovenskih nastopov pod zastavo Socialistične federativne republike Jugoslavije. V Južni Koreji je jugoslovanske barve branilo 24 športnikov (od tega tri športnice) iz Slovenije. Za največ navdušenja pa so, podobno kot že v Los Angelesu, poskrbeli tekmovalci v moštvenih športih.

V izjemni generaciji košarkarske reprezentance, ki je do razpada države nato osvojila še naslova evropskega in svetovnega prvaka, je nastopil tudi Jure Zdovc. Branilec iz Slovenskih Konjic je z ekipo, ki jo je vodil trener Dušan Ivković, osvojil srebrno kolajno. Dosežku moške reprezentance so sledila tudi dekleta. Srebro sta tedaj okrog vratu prejeli tudi »ježičanki« Polona Dornik in Stojana Vangelovska.

Uspešna je bila tudi moška rokometna reprezentanca Jugoslavije. »Plavi« so za Sovjetsko zvezo in domačo izbrano vrsto osvojili tretje mesto. Člana bronaste ekipe sta bila tudi vratar Rolando Pušnik, ki je na ta način prejel še drugo olimpijsko odličje, in Iztok Puc. Slednji je nato na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti nastopil za hrvaško reprezentanco, v Sydneyju štiri leta pozneje pa v dresu s slovenskim grbom.

Sicer pa so igre leta 1988 napovedale tudi sanjsko obdobje slovenskega ali bolje rečeno blejskega veslanja, ki je nato v uvodnem desetletju samostojne olimpijske poti Sloveniji prineslo toliko veselja. V Seulu sta si bronasto odličje v dvojcu brez krmarja priveslala Sadik Mujkič in Bojan Prešeren. Osmo mesto pa je osvojil dvojec Sašo Mirjanič-Milan Janša s krmarjem Romanom Ambrožičem.