Te olimpijske igre so bile zadnje, na katerih paraolimpijske igre niso potekale na istem prizorišču.

Kanadčani so skrbno pripravili kuliso za zanimive in medijsko odmevne igre. Proračun so organizatorji polnili na tri načine: s pomočjo vlade, prodajo televizijskih pravic in zajetnim marketinškim programom. Igre so prvič trajale kar 16 dni, vse bolj očitno pa je postajalo, da komercializacija prevladuje v  športu.

Tekmovalni spored so znova razširili. Program alpskega smučanja sta dopolnila superveleslalom in vrnitev kombinacije po letu 1948, skakalci in nordijski kombinatorci so se prvič merili tudi na ekipni tekmi, bogatejši je bil tudi spored tekem v hitrostnem drsanju.

Olimpijski vrhunci

Najuspešnejša država je bila zopet Sovjetska zveza, ki se je še zadnjič udeležila iger pod tem imenom. Podobno velja tudi za SFR Jugoslavijo, ki so ji v Calgaryju Slovenci priborili kar tri odličja. Tudi Nemci so zadnjič nastopili v dveh reprezentancah.

Igre so okronale še kopico drugih junakov. Treh zlatih odličij sta se razveselila nizozemska hitrostna drsalka Gennip van Yvonne in legendarni finski skakalec Matti Nykänen, ki je bil nepremagljiv na obeh skakalnicah, do zlata pa je popeljal še ekipo. Med alpskimi smučarji pa sta z dvema zmagama največji pečat pustila 'železna' Švicarka Vreni Schneider in italijanski zvezdnik Alberto Tomba. Omeniti velja še Nemko Christo Rothenburger. Hitrostna drsalka je na 500 metrov osvojila srebro, čez nekaj mesecev pa kot kolesarka uspeh ponovila še na poletnih igrah v Seulu. Ena izmed priljubljenih športnic občinstva je bila tudi Katarina Witt »Carmen na ledu«, ki je med posameznicami prva po Sonji Henie (1928 – 1936) uspela ponoviti olimpijsko zmago.