Brez iger so ostali Salt Lake City, Banff in Lahti, v deželi vzhajajočega sonca pa so organizacijo vzeli skrajno resno in profesionalno. V izgradnjo objektov in ureditev vseh prizorišč ter okolice so vložili rekordne vsote denarja in tako so bile igre v  industrijski prestolnici najdražje in najrazkošnejše. Igre je spremljal celovit koncept televizijskega pokrivanja dogodkov, kar je bil tudi eden izmed glavnih virov dohodka.

Olimpijski vrhunci

Pred začetkom olimpijskih iger je za pravo senzacijo poskrbel avstrijski smučar Karl Schranz. MOK ga je namreč zaradi kršenja pravil amaterizma izključil in šampion je moral zapustiti olimpijsko vas. Tedaj triindvajsetletnemu smučarju so očitali nedovoljeno pojavljanje v svetu oglaševanja, v nasprotju z načeli MOK. Njegovo odsotnost so izkoristili trije znameniti smučarji Bernhard Russi, Francisco Ochoa in Gustav Thöni. Pri dekletih je bila prva dama belih strmin Švicarka Marie Theres Nadig.

Vprašanje amaterizma je povzročilo nekaj hude krvi tudi v hokeju. Po tem ko je MOK zavrnil prošnjo Kanade, da bi na igrah nastopili igralci profesionalne severnoameriške lige, ker so tudi države vzhodnega bloka poslale na igre »državne amaterje«, se kanadsko moštvo turnirja ni udeležilo.

Prvič v zgodovini zimskih olimpijskih iger so bili vsi trije dobitniki odličij v skokih na normalni skakalnici iz ene države. Vsi so prihajali iz države gostiteljice, Japonske. To so bili Yukio Kasaya, Akitsugu Konno in Seiji Aochi.

Med 35 državami jih je kar 17 prejelo po vsaj eno odličje, na vrh pa so se znova prebili športniki iz Sovjetske zveze, med katerimi sta izstopala hitrostni drsalec Vjačeslav Vedenin in tekačica Galina Kulakova. Povsem pod vrhom najuspešnejših držav se je prvič znašla tudi Nizozemska, predvsem po zaslugi hitrostnega drsalca Arda Schenka, ki je v štirih disciplinah tekmecem prepustil eno samo zmago.

Slovenski skakalec Danilo Pudgar pa je z 8. mestom spet izboljšal do sedaj največji zimski olimpijski dosežek.