Olimpijske igre so največji športni dogodek. To po mojih četrtih igrah lahko zanesljivo rečem. Ob prihodu na stadion med otvoritveno slovesnostjo, ob hoji za zastavo svoje domovine mi gredo še vedno »kocine pokonci«. Takega vzdušja, napetosti, osredotočenosti športnikov na tekmovanja ne srečaš na nobenem svetovnem prvenstvu. Meja med solzami žalosti in neizmerne sreče se meri v stotinkah sekund in desetinkah točk.
Zdravje športnikov je pomemben del poti do uspeha na tekmovanjih. Zdravniki, ki imamo radi šport in se ob svojem rednem delu ukvarjamo tudi z medicino športa smo vedno člani podpornega osebja olimpijske reprezentance. Medicinska komisija pri Olimpijskem komiteju Slovenije določi vodjo in člane medicinske ekipe vsaj pol leta pred igrami. Na enak način se izbere tudi ekipo fizioterapevtov s katerimi tesno sodelujemo. Tokrat smo na igrah v Pekingu prisotni travmatolog Brin Štabuc, ortoped Matej Drobnič in moja malenkost. Na žalost je okužba s SARS CoV-2 pred odhodom v Peking tudi v naših vrstah preprečila udeležbo naši anestezistki, znani strokovnjakinji za prehrano Nadi Kozjek Jeglič.
Zdravniki se že nekaj mesecev pred igrami začnemo pripravljati po več ali manj znanem protokolu. V primeru zdravstvenih težav smo vedno na voljo kandidatom za olimpijske igre. Pripraviti je potrebno seznam zdravil in opreme, se dogovoriti kako bomo na igrah organizirani in pridobiti začasne licence za zdravljenje svoje ekipe v tuji državi.
Priprave na igre v Pekingu so bile povsem drugačne. Kovid je precej zapletel naše delo. Koordinirati je bilo potrebno obravnavo obolelih članov reprezentance v zadnjem mesecu pred odhodom, izpolnjevati zahtevne protokole testiranj, vnašanje podatkov v aplikacije, pisati številna elektronska sporočila in odgovarjati na neštete telefonske klice. Na tem mestu se moram najlepše zahvaliti infektologinjam ženi Gabi, Bojani Beovič in Mateji Logar, ki so bile v veliko ''kovidno'' pomoč.
Vse skupaj se je nadaljevalo ob prihodu na igre, saj so kitajski organizatorji pripravili izredno natančne protokole testiranj (vsi moramo vsak dan opraviti PCR test), gibanja v zaprti zanki in preventivnih ukrepov. V veliko veselje mi je, da se vsi člani naše ekipe, na čelu s športniki izredno skrbno držijo vseh protokolov in znanih preventivnih ukrepov. Prav nihče še ni potarnal nad njimi. Brez FFP2 maske ne vidiš nobenega. Odložijo jo le med tekmami. Spravljene imajo pod tekmovalnim dresom, pod čelado in si jih namestijo takoj po tekmi. Res sem prav ponosen na njih in so lahko marsikomu za vzgled. Vsi člani odprave smo tudi polno cepljeni.
Postavljen sistem s strani organizatorjev se je izkazal za izredno učinkovitega. V zadnjih dneh, ko so igre na vrhuncu v zaprti zanki dnevno opravijo cca 70.000 PCR testov (od tega 6.500 pri športnikih) in odkrijejo 5 do 10 okužb. Glede na statistične podatke o verjetnosti za okužbo z novim koronavirusom so olimpijske igre trenutno najvarnejši kraj na svetu.
Organizatorji so odlično pripravili tudi ostalo medicinsko podporo na prizoriščih in v treh olimpijskih vaseh. Povsem primerljivo z igrami v Vancouvru, ki sem jih do sedaj imel za referenco. Vsak od zdravnikov ima v bloku kjer živimo, prostor za svojo ambulanto, v vsaki vasi je poliklinika z različnimi specialističnimi ambulantami vključno z ambulanto za kitajsko tradicionalno medicino, laboratorijem, ultrazvokom, rentgenom in računalniško tomografijo ter v dveh vaseh tudi magnetno resonanco. Osebje je zelo prijazno le komunikacija je malo težavnejša. Angleško govori le nekaj zdravnikov. Ostali si pomagajo s prenosnimi elektronskimi prevajalniki.
Zdravniki smo poleg dela v ambulanti, ki je na voljo 24/7 prisotni tudi na treningih in tekmah. Na srečo, razen težav s kovidom, drugih resnejših poškodb ali bolezni zaenkrat pri članih naše reprezentance ni bilo. Nudimo psihološko podporo (športniki se radi pogovorijo z zdravnikom), dajemo navodila glede prehrane in hidracije. Na tekmovališčih na kar visoki nadmorski višini (od 1500 do dobrih 2000 metrov) ob zelo suhem zraku in mrazu razmere za tekmovanje predvsem vzdržljivostnih športov niso najprijaznejše. Zdravniki smo udeleženi tudi v protidopinških izobraževanjih in aktivnostih. Športnike spremljamo tudi na pogoste dopinške kontrole.
Zdravniki se ob uspehih naših športnikov veselimo kot otroci in smo ponosni, da smo morda prispevali kamenček v mozaiku na poti do uspeha.
Kadar me kdo ob vrnitvi v domovino vpraša kako je biti zdravnik na olimpijskih igrah mu odgovorim: » Naporno, odgovorno a lepo!«
Zdravje športnikov je pomemben del poti do uspeha na tekmovanjih. Zdravniki, ki imamo radi šport in se ob svojem rednem delu ukvarjamo tudi z medicino športa smo vedno člani podpornega osebja olimpijske reprezentance. Medicinska komisija pri Olimpijskem komiteju Slovenije določi vodjo in člane medicinske ekipe vsaj pol leta pred igrami. Na enak način se izbere tudi ekipo fizioterapevtov s katerimi tesno sodelujemo. Tokrat smo na igrah v Pekingu prisotni travmatolog Brin Štabuc, ortoped Matej Drobnič in moja malenkost. Na žalost je okužba s SARS CoV-2 pred odhodom v Peking tudi v naših vrstah preprečila udeležbo naši anestezistki, znani strokovnjakinji za prehrano Nadi Kozjek Jeglič.
Zdravniki se že nekaj mesecev pred igrami začnemo pripravljati po več ali manj znanem protokolu. V primeru zdravstvenih težav smo vedno na voljo kandidatom za olimpijske igre. Pripraviti je potrebno seznam zdravil in opreme, se dogovoriti kako bomo na igrah organizirani in pridobiti začasne licence za zdravljenje svoje ekipe v tuji državi.
Priprave na igre v Pekingu so bile povsem drugačne. Kovid je precej zapletel naše delo. Koordinirati je bilo potrebno obravnavo obolelih članov reprezentance v zadnjem mesecu pred odhodom, izpolnjevati zahtevne protokole testiranj, vnašanje podatkov v aplikacije, pisati številna elektronska sporočila in odgovarjati na neštete telefonske klice. Na tem mestu se moram najlepše zahvaliti infektologinjam ženi Gabi, Bojani Beovič in Mateji Logar, ki so bile v veliko ''kovidno'' pomoč.
Vse skupaj se je nadaljevalo ob prihodu na igre, saj so kitajski organizatorji pripravili izredno natančne protokole testiranj (vsi moramo vsak dan opraviti PCR test), gibanja v zaprti zanki in preventivnih ukrepov. V veliko veselje mi je, da se vsi člani naše ekipe, na čelu s športniki izredno skrbno držijo vseh protokolov in znanih preventivnih ukrepov. Prav nihče še ni potarnal nad njimi. Brez FFP2 maske ne vidiš nobenega. Odložijo jo le med tekmami. Spravljene imajo pod tekmovalnim dresom, pod čelado in si jih namestijo takoj po tekmi. Res sem prav ponosen na njih in so lahko marsikomu za vzgled. Vsi člani odprave smo tudi polno cepljeni.
Postavljen sistem s strani organizatorjev se je izkazal za izredno učinkovitega. V zadnjih dneh, ko so igre na vrhuncu v zaprti zanki dnevno opravijo cca 70.000 PCR testov (od tega 6.500 pri športnikih) in odkrijejo 5 do 10 okužb. Glede na statistične podatke o verjetnosti za okužbo z novim koronavirusom so olimpijske igre trenutno najvarnejši kraj na svetu.
Organizatorji so odlično pripravili tudi ostalo medicinsko podporo na prizoriščih in v treh olimpijskih vaseh. Povsem primerljivo z igrami v Vancouvru, ki sem jih do sedaj imel za referenco. Vsak od zdravnikov ima v bloku kjer živimo, prostor za svojo ambulanto, v vsaki vasi je poliklinika z različnimi specialističnimi ambulantami vključno z ambulanto za kitajsko tradicionalno medicino, laboratorijem, ultrazvokom, rentgenom in računalniško tomografijo ter v dveh vaseh tudi magnetno resonanco. Osebje je zelo prijazno le komunikacija je malo težavnejša. Angleško govori le nekaj zdravnikov. Ostali si pomagajo s prenosnimi elektronskimi prevajalniki.
Zdravniki smo poleg dela v ambulanti, ki je na voljo 24/7 prisotni tudi na treningih in tekmah. Na srečo, razen težav s kovidom, drugih resnejših poškodb ali bolezni zaenkrat pri članih naše reprezentance ni bilo. Nudimo psihološko podporo (športniki se radi pogovorijo z zdravnikom), dajemo navodila glede prehrane in hidracije. Na tekmovališčih na kar visoki nadmorski višini (od 1500 do dobrih 2000 metrov) ob zelo suhem zraku in mrazu razmere za tekmovanje predvsem vzdržljivostnih športov niso najprijaznejše. Zdravniki smo udeleženi tudi v protidopinških izobraževanjih in aktivnostih. Športnike spremljamo tudi na pogoste dopinške kontrole.
Zdravniki se ob uspehih naših športnikov veselimo kot otroci in smo ponosni, da smo morda prispevali kamenček v mozaiku na poti do uspeha.
Kadar me kdo ob vrnitvi v domovino vpraša kako je biti zdravnik na olimpijskih igrah mu odgovorim: » Naporno, odgovorno a lepo!«
