Četrt stoletja samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja obeleženo z zanimivimi podrobnostmi

Četrt stoletja samostojnega slovenskega olimpijskega gibanja obeleženo z zanimivimi podrobnostmi
Pred 25 leti je bilo ustanovljeno samostojno slovensko olimpijsko gibanje: slovensko olimpijsko listino so podpisali v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, to obletnico pa so slovesno obeležili danes v Ljubljani.
Posebna priznanja so dobili člani iniciativnega odbora za ustanovitev OKS, ki so iz tedanjega obdobja navedli zanimive drobce.
Poleg slovenskih športnih zvez, olimpijskih panog in tistih, ki jih priznava mednarodna olimpijska družina, sta pred četrt stoletja olimpijsko listino podpisala tudi nosilca zlatih olimpijskih odličij Leon Štukelj in Miro Cerar, ki sta po osamosvojiti Slovenije dobila dostojne naslednike. OKS je bil polnopravno vključen v olimpijsko družino 5. februarja 1992. Tega leta je samostojna slovenska olimpijska reprezentanca prvič nastopila na zimskih OI.

Na slovesnosti v prestolnici so tokrat podelili nagrade, ob koncu članom iniciativnega odbora za ustanovitev OKS, ki so ga sestavljali Janez Kocijančič, Ivo Daneu, Rajko Šugman, Janez Stele ter tokrat odsotni Miroslav Cerar ter pokojna Evgen Bergant in Milan Jerman. Košarkarski legendi Daneu je po izročitvi priznanje padlo iz roke, vendar ga je nato dvignil in vsem pokazal, da je kljub temu ostalo celo.
"Pravijo, da sem nepredvidljiv. Predviden sem bil za govor, vendar mislim, da bi moral prerez dosedanjega dela narediti Kocijančič," je uvodoma dejal predsednik OKS Bogdan Gabrovec, ki je bil na ta položaj izvoljen decembra predlani, ko je nasledil Kocijančiča. Slednji je OKS vodil od njegove ustanovitve naprej, zdaj pa kot podpredsednik vodi Evropske olimpijske komiteje in je kot naslednji stopil na oder.
"Sedmerica, ki se je na začetku sestala, se je resno lotila dela. Med to sedmerico Evgen Bergant in Milan Jerman žal nista več med nami. Od ustanovitve iniciativnega odbora do začasnega, pa nato do polnopravnega članstva, je minilo zelo malo časa in leta 1992 smo nastopili tako na zimskih OI v Albertvillu kot nato v Barceloni. Naslonili smo se na lastne sile, na lastne sponzorje, na lastne ideje in znanje ter šport je kot eden temeljev nacionalne samobitnosti že kmalu prišel do vrhunskih mednarodnih izidov. Glede na število prebivalcev smo v samem svetovnem vrhu in tudi sicer nas glede na uspehe cenijo tudi največji. Želim, da bi to pot slovenski šport nadaljeval in da bi bili naši nasledniki še boljši od nas," je povedal Kocijančič.

Nekdanji profesor in pedagog Šugman ter v omenjenem prehodnem obdobju predsednik Športne zveze Slovenije se je v čustveni zahvali spomnil: "Na ključnem sestanku pred slovenskim priznanjem v Lozani smo se sestali s takratnim predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Juanom Antoniom Samaranchem. Dan pred pogovori smo vse podrobnosti dogovorili s protokolom. Imeli smo na voljo 20 minut. Cerar je govoril 17 minut, čeprav je imel nalogo, da nas le predstavi. In sem mislil, da je vsega konec. Potem pa je Samaranch, ki je sicer vse vedel o nas in naših državah, vprašal, če smo imeli svobodne volitve. Kocijančič je dejal, da smo. Pa je Samaranch nadaljeval, če je bilo temu tako tudi v Bosni. Odgovor da. Samaranch nato spet, kdo je zmagal? Odgovor Kocijančiča je bil Alija Izetbegović, ki ga je dal vaš prijatelj Branko Mikulić zapreti za sedem let. Samaranch je takoj nato spremenil odnos do nas in sestanek je potekal uro in pol. Gospa iz protokola je dejala, da se v zgodovini še ni zgodilo, da bi predsednik Moka odpiral vrata. Samaranch jih je tudi dejansko, sam nas je sam vodil po vsej stavbi Moka. Potem pa nas je zopet poklical in zabičal, da pogovora in tega, katere tri države nas bodo prve priznale (Španija, Francija in Nemčija), ne smemo izdati, drugače ne bi nastopili v Albertvillu. In tega, kar sem danes povedal, doslej nihče izmed tedaj prisotnih ni izdal," je spomnil Šugman.

Nekdanja drsalka Tjaša Andree Prosenc, ki je med drugim tudi podpredsednica Arbitražnega razsodišča za šport v Lozani, je edina članica izvršnega odbora OKS od njene ustanovitve doslej in je bila tudi v Lozani, ko se se sestali s Samaranchem. Omenila je, da je bilo odločilno tudi izredno hitro priznanje mednarodnih smučarske in drsalne zveze.
Slovenski športniki, torej tudi tisti, ki so nastopali za Avstro-ogrsko, Kraljevino Jugoslavijo ali bivšo Jugoslavijo, so v 104 letih od prve medalje Rudolfa Cvetka v sabljanju iz Stockholma, 66-krat stopili na stopničke za zmagovalce. Slovenija ima zdaj skupno z zimskimi igrami dvanajst zlatih olimpijskih medalj - sedem od leta 1991, sedemnajst srebrnih (12) ter petindvajset bronastih (19). Kot samostojna država se Slovenija ponaša s skupno z 38 medaljami, Tina Trstenjak, Peter Kauzer, Vasilij Žbogar in Ana Velenšek pa so v Riu tehtnico še bolj nagnili v prid poletnih iger; POI so povedle z 22:16.

Med posamezniki iz prejšnjega stoletja ima Štukelj šest olimpijskih medalj, od tega tri zlate; eno manj pa je zbrala druga telovadna legenda Cerar, ki je osvojil trideset medalj na velikih tekmah, največ med vsemi Slovenci. Najuspešnejši slovenski olimpioniki v zadnjih petindvajsetih letih so v letos v Riu de Janeiru dobili družbo. Izolan Vasilij Žbogar se je s tremi medaljami pridružil Miru Cerarju, Luki Špiku in Rajmondu Debevcu. Pred njimi sta vključno z zimskimi športniki le Tina Maze z dvema zlatima in dvema srebrnima medaljama, ter Iztok Čop, ki je bil po enkrat zlat in srebrn ter dvakrat bronast.
 

Glavni sponzorji

Veliki sponzorji

Sponzorji