Predzadnja postojanka karavane #ŠiB 2024 je bila knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, ki je vse udeležence na dogodku sprejela z velikim gostoljubjem in prijaznostjo.
Tudi tokrat smo prisluhnili zanimivemu pogovoru, v katerem so mladi in perspektivni športniki odkrivali vzporednice med športnim udejstvovanjem in branjem.
Dijake 1. letnikov športnega oddelka Gimnazije Novo mesto in dijake s statusom športnika Ekonomske šole Novo mesto je najprej pozdravila moderatorka dogodka Carmen L. Oven, ki se je dijakom že takoj na začetku približala na takšen način, da je z odličnim nagovorom pri njih zbudila zvedavost in ga nato stopnjevala skozi pogovor z vrhunskima športnicama/olimpijkama Majo Mihalinec Zidar (atletika) in Leno Gabršček (paraodbojka).
Maja Mihalinec Zidar je atletinja, tekačica, ki je na olimpijskih igrah nastopila dvakrat. Svoji disciplini je še vedno predana. Trenira 6-krat do 9-krat na teden, poleg treningov pa doma ljubeče skrbi za dvoletno hčerkico. Njena najljubša knjigica iz otroštva je Gašperček gre na izlet, ki jo danes prebira in pripoveduje svoji hčerkici. V otroških in mladostniških letih je rada prebirala Disneyjeve pravljice, Zverjaščka, Pet prijateljev, na faksu je v večji meri brala priporočeno literaturo za študij, danes pa rada poseže po poletnem lahkotnem branju za sprostitev in odklop in po literaturi, ki se ujema z njeno poslovno usmeritvijo.
Majine olimpijske vrednote, ki pripeljejo do uspeha – tako kot pri Leni Gabršček, so predvsem spoštovanje, prijateljstvo, odločnost, pomembna pa sta tudi predanost izbrani disciplini in rutina. Maja je najprej začela trenirati odbojko. Njeni domači so vsi odbojkaši. Maja pove, da je kot majhna deklica večino časa preživela v telovadnici. Ker pa je bila tudi hitra, se je preizkusila v teku in tam pokazala svoj talent. Odbojko in atletiko je vzporedno trenirala dobri dve leti. Atletika pa je naposled postala njena prva izbira. Maja je tudi strokovnjakinja za stike z javnostjo in prisotnim dijakom pove, da je zelo pomembno, da se športniki znajo obnašati, nastopati pred mediji, se pravilno izražati, biti razgledani. Poudari, da se večina teh kompetenc lahko pridobi z branjem. Zelo pomembna je uporaba družbenih omrežij, kjer si športniki tudi gradijo svojo celostno podobo. Njen največji izziv v športni karieri so predstavljale poškodbe in želja, da se po poškodbi vrneš v takšni meri, kot pred njo. »Delati moraš vse na tem, da se vrneš«, pravi. Velik izziv pa je bila tudi vrnitev po porodu. Maja pravi, da v športu ni narobe, če pred seboj še nimamo jasnega cilja o tem, kaj se bo zgodilo z leti. Te misli se zbistrijo kasneje, s časom, gradnjo osebnosti in rezultati. »Kar nas dela drugačne od drugih, je prehojena pot in kako jo prehodimo. Pomembni so obnašanje, imidž športnika, sponzorji ter tudi prisotnost na družbenih omrežjih. Zato, uporabljajte jih pametno. Najbolj pomembno pa je to, da tudi, ko nam ne gre, se skušamo sestaviti in gradimo naprej.«
Moderatorka dogodka z vprašanjem seže nazaj v zgodovino, okrog leta 1900, ko tudi ženske lahko začnejo sodelovati na olimpijskih igrah in odpre razmišljanje o razlikah med spoloma, ki je do takrat na športnem področju ženske precej omejevalo. Maja pripomni, da je to morda bilo nekoč res pereče, a poudari, da smo ženske močna in ponosna bitja, ki se ne predamo kar tako in da smo z vztrajnostjo in željo po enakopravnosti – tudi v športu – dosegle, da se lahko ob rob postavimo prav vsem.
Lena Gabršček, paralimpijka in paraodbojkarica, mag. psihologije in vodja kariernega centra za športnike pri OKS pripomni, da bodo med nekaterimi športi kljub vsemu še vedno razlike (npr. ženski ali moški nogomet), težje pa je tudi parašportnikom v vseh disciplinah, kjer so omejitve športnikov morda prva ovira, pri kateri se ti že zahoče, da odnehaš in zavržeš vse svoje sanje in cilje. A ni tako. Lena se je namreč rodila brez roke. Ima protezo, vozi avto in pri vožnji sama tudi prestavlja menjalno ročico. Je vrhunska športnica, paralimpijka, odbojkarica, ki polno živi svoje življenje in pri tem z raznimi programi v okviru OKS in svetovanji pomaga drugim športnikom in športnicam. Lena rada bere. V otroških letih je brala Čarovnico Lili, Kapitana Gatnika, kasneje sago o čarovniku Harryju Potterju in knjige s seznama obveznega šolskega branja. V študijskih letih se je osredotočila na literaturo s faksa, sedaj pa prebira literaturo, ki ji je všeč. Trenutno so ji všeč kriminalke Tadeja Goloba. Lena pravi, da posebnega vzornika nima, približek temu pa je gotovo njena ekipa. Preko športa je dobila še eno družino, vir sprostitve in fizične aktivnosti ter način življenja, ki ji ustreza.
»Ko si enkrat del paralimpijskih iger in vidiš ljudi z ovirami, ki so hkrati vrhunski in enkratni športniki, si srečen in ponosen hkrati. Da imamo in podpiramo paraolimpijske igre in tudi paralimpijsko ekipo v odbojki, je izjemen uspeh«, pove v eni od zaključnih misli.
Končna postaja #ŠiB 2024 bo Knjižnica Velenje. Prav kmalu nasvidenje in športno-bralni pozdrav vsem!
(zapisala Tina Podgornik)
Foto: Jaša Pelko
Dijake 1. letnikov športnega oddelka Gimnazije Novo mesto in dijake s statusom športnika Ekonomske šole Novo mesto je najprej pozdravila moderatorka dogodka Carmen L. Oven, ki se je dijakom že takoj na začetku približala na takšen način, da je z odličnim nagovorom pri njih zbudila zvedavost in ga nato stopnjevala skozi pogovor z vrhunskima športnicama/olimpijkama Majo Mihalinec Zidar (atletika) in Leno Gabršček (paraodbojka).
Maja Mihalinec Zidar je atletinja, tekačica, ki je na olimpijskih igrah nastopila dvakrat. Svoji disciplini je še vedno predana. Trenira 6-krat do 9-krat na teden, poleg treningov pa doma ljubeče skrbi za dvoletno hčerkico. Njena najljubša knjigica iz otroštva je Gašperček gre na izlet, ki jo danes prebira in pripoveduje svoji hčerkici. V otroških in mladostniških letih je rada prebirala Disneyjeve pravljice, Zverjaščka, Pet prijateljev, na faksu je v večji meri brala priporočeno literaturo za študij, danes pa rada poseže po poletnem lahkotnem branju za sprostitev in odklop in po literaturi, ki se ujema z njeno poslovno usmeritvijo.
Majine olimpijske vrednote, ki pripeljejo do uspeha – tako kot pri Leni Gabršček, so predvsem spoštovanje, prijateljstvo, odločnost, pomembna pa sta tudi predanost izbrani disciplini in rutina. Maja je najprej začela trenirati odbojko. Njeni domači so vsi odbojkaši. Maja pove, da je kot majhna deklica večino časa preživela v telovadnici. Ker pa je bila tudi hitra, se je preizkusila v teku in tam pokazala svoj talent. Odbojko in atletiko je vzporedno trenirala dobri dve leti. Atletika pa je naposled postala njena prva izbira. Maja je tudi strokovnjakinja za stike z javnostjo in prisotnim dijakom pove, da je zelo pomembno, da se športniki znajo obnašati, nastopati pred mediji, se pravilno izražati, biti razgledani. Poudari, da se večina teh kompetenc lahko pridobi z branjem. Zelo pomembna je uporaba družbenih omrežij, kjer si športniki tudi gradijo svojo celostno podobo. Njen največji izziv v športni karieri so predstavljale poškodbe in želja, da se po poškodbi vrneš v takšni meri, kot pred njo. »Delati moraš vse na tem, da se vrneš«, pravi. Velik izziv pa je bila tudi vrnitev po porodu. Maja pravi, da v športu ni narobe, če pred seboj še nimamo jasnega cilja o tem, kaj se bo zgodilo z leti. Te misli se zbistrijo kasneje, s časom, gradnjo osebnosti in rezultati. »Kar nas dela drugačne od drugih, je prehojena pot in kako jo prehodimo. Pomembni so obnašanje, imidž športnika, sponzorji ter tudi prisotnost na družbenih omrežjih. Zato, uporabljajte jih pametno. Najbolj pomembno pa je to, da tudi, ko nam ne gre, se skušamo sestaviti in gradimo naprej.«
Moderatorka dogodka z vprašanjem seže nazaj v zgodovino, okrog leta 1900, ko tudi ženske lahko začnejo sodelovati na olimpijskih igrah in odpre razmišljanje o razlikah med spoloma, ki je do takrat na športnem področju ženske precej omejevalo. Maja pripomni, da je to morda bilo nekoč res pereče, a poudari, da smo ženske močna in ponosna bitja, ki se ne predamo kar tako in da smo z vztrajnostjo in željo po enakopravnosti – tudi v športu – dosegle, da se lahko ob rob postavimo prav vsem.
Lena Gabršček, paralimpijka in paraodbojkarica, mag. psihologije in vodja kariernega centra za športnike pri OKS pripomni, da bodo med nekaterimi športi kljub vsemu še vedno razlike (npr. ženski ali moški nogomet), težje pa je tudi parašportnikom v vseh disciplinah, kjer so omejitve športnikov morda prva ovira, pri kateri se ti že zahoče, da odnehaš in zavržeš vse svoje sanje in cilje. A ni tako. Lena se je namreč rodila brez roke. Ima protezo, vozi avto in pri vožnji sama tudi prestavlja menjalno ročico. Je vrhunska športnica, paralimpijka, odbojkarica, ki polno živi svoje življenje in pri tem z raznimi programi v okviru OKS in svetovanji pomaga drugim športnikom in športnicam. Lena rada bere. V otroških letih je brala Čarovnico Lili, Kapitana Gatnika, kasneje sago o čarovniku Harryju Potterju in knjige s seznama obveznega šolskega branja. V študijskih letih se je osredotočila na literaturo s faksa, sedaj pa prebira literaturo, ki ji je všeč. Trenutno so ji všeč kriminalke Tadeja Goloba. Lena pravi, da posebnega vzornika nima, približek temu pa je gotovo njena ekipa. Preko športa je dobila še eno družino, vir sprostitve in fizične aktivnosti ter način življenja, ki ji ustreza.
»Ko si enkrat del paralimpijskih iger in vidiš ljudi z ovirami, ki so hkrati vrhunski in enkratni športniki, si srečen in ponosen hkrati. Da imamo in podpiramo paraolimpijske igre in tudi paralimpijsko ekipo v odbojki, je izjemen uspeh«, pove v eni od zaključnih misli.
Končna postaja #ŠiB 2024 bo Knjižnica Velenje. Prav kmalu nasvidenje in športno-bralni pozdrav vsem!
(zapisala Tina Podgornik)
Foto: Jaša Pelko
.jpg)
