Pred desetimi leti Vancouver v znamenju srebra Tine Maze in brona Petre Majdič

Pred desetimi leti Vancouver v znamenju srebra Tine Maze in brona Petre Majdič
Mineva deset let od zimskih olimpijskih iger v Vancouvru, ki so bile v znamenju srebrne simfonije Tine Maze. Petra Majdič pa je poskrbela za najbolj prigaran bron v zgodovini slovenskega športa, ki ga je osvojila poškodovana v hudih bolečinah po junaškem boju.
Tina Maze je na otvoritvi olimpijskih iger v Vancouvru nosila slovensko zastavo. Nato je na prizorišču olimpijskih preizkušenj v alpskem smučanju v Whistlerju osvojila dve srebrni medalji v veleslalomu in superveleslalomu.
"Stati na odru je enkraten občutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Uresničila sem svoje cilje, svoje življenjske sanje, zdaj bom res lahko šla zadovoljna domov," je pred desetimi leti po osvojeni drugi srebrni kolajni povedala Mazejeva, ki si je seveda želela še več.
Zlata olimpijska simfonija je sledila čez štiri leta v Sočiju z zlatom v smuku in veleslalomu.
Na veleslalomski tekmi, ki je bila 25. februarja 2010, je slavila Nemka Viktoria Rebensburg, ki pa je zlato osvojila z minimalno prednostjo. Mazejeva na drugem mestu je bila počasnejša za vsega štiri stotinke sekunde.
Svojo prvo olimpijsko kolajno je Tina Maze osvojila na superveleslalomu, ki je bil 20. februarja. Na tej tekmi je zmagala Avstrijka Andrea Fischbacher. Mazejeva pa je dobila boj z Američanko Lindsey Vonn za srebro.
Zaostanek slovenske smučarke je znašal 49 stotink sekunde, Vonnova na tretjem mestu pa je zaostala 74 stotink sekunde.

Slovenija je na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojila tri kolajne. Za vse sta poskrbeli dve dami. Prvo kolajno na igrah v Vancouvru pred desetletjem je 17. februarja 2010 pritekla Petra Majdič.
Za tem bronom je izjemna zgodba, s katero se je Majdičeva vpisala v zgodovino ter prejela tudi zlati red za zasluge Republike Slovenije ter kanadsko humanitarno priznanje.
Najprej se je nameravala udeležiti teka na 10 km v drsalni tehniki v ponedeljek, 15. februarja, a ga je dan prej po pričakovanjih tudi uradno odpovedala, da bi moči raje prihranila za sprint dva dneva za tem.
Bron v klasičnem sprintu posamično je osvojila. A to je bil tudi njen zadnji olimpijski nastop. Le nekaj minut pred kvalifikacijami je na ogrevalni vožnji v ostrem, poledenelem in nezaščitenem ovinku zletela s proge v trimetrsko jamo in si zlomila pet reber ter utrpela pnevmotoraks, saj ji je eno rebro predrlo pljuča, poleg tega je ob padcu zlomila tudi obe smučki in palici.
Vodstvo tekme ji je ob privoljenju vseh trenerjev dovolilo nastopiti na koncu startne liste v kvalifikacijah, ki jih je končala na 19. mestu. Med tekom v kvalifikacijah je neprestano kričala od bolečin. Po kvalifikacijah so jo odpeljali v bližnjo mobilno bolnišnico, kjer pa slikanje reber ni pokazalo zloma.

Šele globinsko slikanje po finalu je pokazalo obseg poškodb. S pomočjo protibolečinskih tablet se je nato udeležila četrtfinala, kjer je zmagala v svoji skupini, polfinala, kjer se je s četrtim mestom kot zadnja uvrstila v finale, in na koncu še finala.
V finalnem delu boja za kolajne je večji del tekme tekla na četrtem mestu, v zadnjem delu pa uspela prehiteti švedsko tekačico Anno Olsson in pred njo zadržati sedem desetink sekunde prednosti. Po vsakem nastopu se je nekaj metrov po ciljni črti zgrudila od bolečin.
Na podelitev medalj so jo na glavni trg v Whistlerju pripeljali z reševalnim vozilom, kjer je s pomočjo spremljevalnega osebja in z drenažno cevko v prsnem košu stopila na oder za zmagovalce.
 

Glavni sponzorji

Veliki sponzorji

Sponzorji