Zgodilo se je 15. oktobra 1991 v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, 10 dni preden so zadnji vojaki jugoslovanske armade zapustili Slovenijo. Slovensko olimpijsko listino so poleg obeh individualnih ustanoviteljev, olimpionikov Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, podpisali še delegati 29-tih slovenskih strokovnih športnih zvez olimpijskih panog in petih zvez panog, ki jih priznava Mednarodni olimpijski komite.
Ustanovitev OKS je bilo sklepno dejanje dolgega in burnega procesa osamosvajanja slovenskega športnega gibanja na poti k mednarodnemu priznanju njegove individualnosti. Ne gre le za to, da je organizirani slovenski šport civilne družbe dejavno spremljal osamosvojitvene korake Republike Slovenije po prvih demokratičnih volitvah leta 1990, torej še pred domala soglasno plebiscitarno odločitvijo prebivalcev Slovenije 23. decembra 1990 za samostojno državo. Ne gre namreč prezreti, da je prav s številnimi lovorikami, tudi z naslovom svetovnih prvakov v Ljubljani leta 1970 in srebrno olimpijsko kolajno v Ciudad Mexicu ovenčani slovenski košarkar Ivo Daneu kot poslanec Socialistične stranke Slovenije v zboru združenega dela Skupščine Republike Slovenije 4. oktobra 1990 prvi predlagal plebiscit o samostojni Slovenije! Do ustanovitve Olimpijskega komiteja Slovenije je prišlo dobro leto kasneje. V burnih osamosvojitvenih časih ni bilo lahko. Po agresiji jugoslovanske armade na Slovenijo je Tomo Levovnik nemudoma odstopil kot predsednik komisije za napredek športa in olimpijske priprave pri Zvezi telesnokulturnih organizacij Jugoslavije ZTKJ in predsedstvo Športne zveze Slovenije pozval, naj takoj odpokliče vse slovenske športnike iz jugoslovanskih reprezentanc na SI v Atenah, EP v košarki v Italiji in drugih aktualnih mednarodnih tekmovanjih. Poziv je na naletel na hiter in plebiscitaren odziv slovenskih športnikov. Košarkarski reprezentant Jure Zdovc je 29. junija zastopstvo Jugoslavije na EP v Rimu, čeprav se je s tem odrekel zlasti kolajni in tvegal poklicno športno kariero. Sijajni strelec Rajmond Debevec, ki ga je o dogajanju v Sloveniji iz Italije po telefonu obvestil rokometni trener Bojan Levstik, je kot dolgoletni predsednik sveta športnikov v Športni zvezi Slovenije takoj tvorno in uspešno prevzel pobudo za umik (večine) slovenskih športnikov s SI v Atenah.
Sprejem »brionske deklaracije« in z njo moratorija s trimesečnim odlogom osamosvojitvenih postopkov RS sta položaj spet zasukala. Športna zveza Slovenije je zavzela modro stališča, naj slovenski športniki zaradi ogroženosti njihove športne prihodnosti, do nadaljnjega nastopajo v jugoslovanskih reprezentancah, vendar s prepoznavnimi slovenskimi oznakami. Iz tega obdobja je treba omeniti zlasti izstopajoče dejanje veslaškega dvojca brez krmarja: Iztok Čop in Denis Žvegelj sta po osvojitvi srebrne kolajne na SP 1991 na Dunaju ponosno razvila slovensko zastavo.
Potem se je glede vključevanja v mednarodne športne zveze in v mednarodni olimpijski komite začelo dogajati s pravim tempom. MOK je 17. januarja 1992 obvestil OKS, da ga je začasno sprejel s svoje vrste, debela dva tedna za tem, 5. februarja 1992 je to odločitev tudi formalno ratificiral; na 101. zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja 22-24. septembra 1993 v Monacu pa je bil Olimpijski komite Slovenije sprejet v polnopravno članstvo! S tem je bila zagotovljena kontinuiteta olimpijskih nastopov slovenskih športnic in športnikov. Led je bil prebit. Konec leta 1994 sta se združila OKS in Športna zveza Slovenije in krog preoblikovanja je bil sklenjen.
Ob 30-letnem jubileju OKS se je iz zornega kota slovenskega športa v samostojni državi nedvomno mogoče ozreti s ponosom. Ne samo zaradi domala neverjetnih dosežkov slovenskih športnic in športnikov na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, regionalnih tekmovanjih, olimpijskih tekmovanjih mladih itn. 45 kolajn so slovenske športnice in športniki prinesli domov z olimpijskih iger v minulih 30 letih. 3 zlate, 1 srebrno in 1 bronasto z nedavnih iger v Tokiu. Slovenija je lahko ponosna na športne junake, ki so na največjih športnih tekmovanjih vzorno zastopali svojo domovino.
Ponosni smo lahko tudi na razmah športa za vse, »eksplozijo« množične tekaške in kolesarske kulture in drugih oblik vadbe mladih, manj mladih, odraslih in starejših za zdravje in dobro počutje.
Šport v Sloveniji je vedno združeval, še združuje in bo vedno združeval. Športniki se nikoli nismo preštevali. Tudi v prihodnje bomo tudi s športom in olimpizmom pomagali ustvarjati boljšo Slovenijo.
