»Ma, Bralno značko sem imel vso prebrano. Še danes se spomnim vsebine, kar preverim, ko otroka doma sedaj to bereta. Ker berejo še iste knjige. Pa me potem sine vpraša: »Tata, pa ti se to še spomniš? Pa veš, koliko let nazaj je že to?«
Ja, vrhunski športniki, ki so včeraj spregovorili 56 mladim dijakom in dijakinjam iz Nove Gorice, so močan vzgled. Pa ne le vzgled za vrhunske dosežke v športu, so močan vzgled za biti vzornik zaradi odnosa do vseh vsakodnevnih stvari in vseh ljudi, ki te spremljajo na vsakodnevni poti. V uvodu tretjega dogodka v letošnjem nizu desetih dogodkov programa #ŠIB, ki ga je tokrat gostila še ena prelepa knjižnica, in sicer Goriška knjižnica Franceta Bevka, sta mlade športnike in športnice pozdravila direktorica knjižnice, gospa Irena Škvarč in direktor oddelka Slovenska olimpijska akademija na OKS, gospod Aleš Šolar. Pri izboru in naboru športnikov in športnic je tokrat zavzeto pomagala regijska pisarna OKS in vodja regijske pisarne, gospa Meta Mačus.
Pogovor je vodila, usmerjala in kreirala spoštovana kolegica, bibliotekarka Tina Podgornik. Zaupano nalogo je opravila vrhunsko in stkala takšna vpraševanja, ki so risala mavrico odgovorov. Pokazala je tisto moč bibliotekarskega poklica, ki jo odkrijemo, ko ponotranjimo vedenje, da v knjižnicah delamo za ljudi in z ljudmi in ne za knjige in s knjigami. Res poklon. »Zunanji« moderatorji so »Ziher«, notranji, tisti iz knjižničarskih vrst, pa odkrijejo in razkrijejo kakšne super moči imamo knjižničarji.
Določena vprašanja so potem zaradi res izjemnih sogovornikov prišla do tudi takšnih spoznanja, kot je npr. pomen okolja za začetek ukvarjanja športa. Igorja kot športnega pedagoga je Tina vprašala, ali prepozna kakšne športne potenciale med najmlajšimi, ki jih spremlja v šoli. »Vidim otroke, ki so perspektivni, pa je zaradi regijske omejenosti dostopa do športnih centrov pa je kar težko usmeriti celo družino na to športno pot. Ker tukaj lahko le tako. S celo družino. Dostop z vlakom ali avtobusom do prvega športnega centra vzame kar nekaj časa.« In ob tem odgovoru me je prešinilo spoznanje, kako pomembna je tudi mreža gibalno športnih centrov. Tako kot je pomembna mreža krajevnih knjižnic. In tam, kamor ne moremo priti drugače, torej ni možnosti za krajevno knjižnico, pride bibliobus. Morda bi tudi pri mreži športnih klubov vpeljali kakšen športtreningbus, ki bi vsak teden prihajal v kraj, kjer ni klubov, da bi otroci trenirali v svojem kraju kakšen šport.
Kje najti uteho, če kaj ne gre, kot načrtujemo? Dr. Teja Melnik je mlade kar malo presenetila z odgovorom: »Največja uteha je bila to, da sem bila na dveh področjih. Ko mi ni šlo na enem področju, sem se tolažila, da mi gre na drugem.«
In branje in knjige? Uh, res me vedno znova preplavi spoznanje, da ne moreš biti povprečen, če si vrhunski. Njihove misli so ponovno pokazale, kako močan spodbujevalcev in zagovornik branja in pozitivnega odnosa do branja ter knjig so vrhunski športniki. Dejan Fabčič je ob svoji izkušnji preživljanja časa na tekmi s knjigo (»Lokostrelske tekme imajo svojo specifiko tekmovanja. Če med tekmo misli ne zaposliš, hitro lahko pride strah, dvom, skrb za rezultata. Raje vzamem v roke knjigo, da preusmerim misli, kot pa pametni telefon«) v roki povedal tudi naslednje misli: »Ko primeš knjigo, odplavaš. Ko primeš knjigo, ni več tempiranega časa.« Dr. Teja Melink pa je izpostavila tisto moč izbire tudi pri knjigah. »Dobre so mi bile tiste, ki sem jih lahko sama izbrala. A teh je bilo vedno premalo.«
Posebne misli so mlade preplavile tudi ob razmišljanju, kaj je pomembnejše cilj ali pot, kaj je s tem odrekanjem v športu, vztrajnosti »Ne vem, kakšen talen bi moral biti, da bi brez vztrajnosti dosegel nivo vrhunskega športnika. In da to lastnost razviješ, ti lahko pomaga branje.«), sanjah, priložnosti in pogumu za sprejeti priložnost, pasti in nato ujeti svoje sanje. Pa naj bo to v športu ali na kateremkoli drugem področju življenja.
Pogovor je izrisal tudi vpliv družinskega okolja. Tako na branje kot na športanje. »Ne posegam po leposlovnih knjigah, ki bi si jih sam izbral. Sedaj berem to, kar mi priporočajo hčere. Sedaj berem po njihovem nasvetu,« je pojasnil Dejan Fabčič, ki je povedal, da je »medicinsko fakulteto naredil v knjižnici.«.
Skratka, polna ura polnih misli in vzgled, da te le dvigne na poti naprej. Športnikoma in športnici smo se zahvalili s knjižnim darom Javne agencije za Knjigo.
Pogovor je vodila, usmerjala in kreirala spoštovana kolegica, bibliotekarka Tina Podgornik. Zaupano nalogo je opravila vrhunsko in stkala takšna vpraševanja, ki so risala mavrico odgovorov. Pokazala je tisto moč bibliotekarskega poklica, ki jo odkrijemo, ko ponotranjimo vedenje, da v knjižnicah delamo za ljudi in z ljudmi in ne za knjige in s knjigami. Res poklon. »Zunanji« moderatorji so »Ziher«, notranji, tisti iz knjižničarskih vrst, pa odkrijejo in razkrijejo kakšne super moči imamo knjižničarji.
Določena vprašanja so potem zaradi res izjemnih sogovornikov prišla do tudi takšnih spoznanja, kot je npr. pomen okolja za začetek ukvarjanja športa. Igorja kot športnega pedagoga je Tina vprašala, ali prepozna kakšne športne potenciale med najmlajšimi, ki jih spremlja v šoli. »Vidim otroke, ki so perspektivni, pa je zaradi regijske omejenosti dostopa do športnih centrov pa je kar težko usmeriti celo družino na to športno pot. Ker tukaj lahko le tako. S celo družino. Dostop z vlakom ali avtobusom do prvega športnega centra vzame kar nekaj časa.« In ob tem odgovoru me je prešinilo spoznanje, kako pomembna je tudi mreža gibalno športnih centrov. Tako kot je pomembna mreža krajevnih knjižnic. In tam, kamor ne moremo priti drugače, torej ni možnosti za krajevno knjižnico, pride bibliobus. Morda bi tudi pri mreži športnih klubov vpeljali kakšen športtreningbus, ki bi vsak teden prihajal v kraj, kjer ni klubov, da bi otroci trenirali v svojem kraju kakšen šport.
Kje najti uteho, če kaj ne gre, kot načrtujemo? Dr. Teja Melnik je mlade kar malo presenetila z odgovorom: »Največja uteha je bila to, da sem bila na dveh področjih. Ko mi ni šlo na enem področju, sem se tolažila, da mi gre na drugem.«
In branje in knjige? Uh, res me vedno znova preplavi spoznanje, da ne moreš biti povprečen, če si vrhunski. Njihove misli so ponovno pokazale, kako močan spodbujevalcev in zagovornik branja in pozitivnega odnosa do branja ter knjig so vrhunski športniki. Dejan Fabčič je ob svoji izkušnji preživljanja časa na tekmi s knjigo (»Lokostrelske tekme imajo svojo specifiko tekmovanja. Če med tekmo misli ne zaposliš, hitro lahko pride strah, dvom, skrb za rezultata. Raje vzamem v roke knjigo, da preusmerim misli, kot pa pametni telefon«) v roki povedal tudi naslednje misli: »Ko primeš knjigo, odplavaš. Ko primeš knjigo, ni več tempiranega časa.« Dr. Teja Melink pa je izpostavila tisto moč izbire tudi pri knjigah. »Dobre so mi bile tiste, ki sem jih lahko sama izbrala. A teh je bilo vedno premalo.«
Posebne misli so mlade preplavile tudi ob razmišljanju, kaj je pomembnejše cilj ali pot, kaj je s tem odrekanjem v športu, vztrajnosti »Ne vem, kakšen talen bi moral biti, da bi brez vztrajnosti dosegel nivo vrhunskega športnika. In da to lastnost razviješ, ti lahko pomaga branje.«), sanjah, priložnosti in pogumu za sprejeti priložnost, pasti in nato ujeti svoje sanje. Pa naj bo to v športu ali na kateremkoli drugem področju življenja.
Pogovor je izrisal tudi vpliv družinskega okolja. Tako na branje kot na športanje. »Ne posegam po leposlovnih knjigah, ki bi si jih sam izbral. Sedaj berem to, kar mi priporočajo hčere. Sedaj berem po njihovem nasvetu,« je pojasnil Dejan Fabčič, ki je povedal, da je »medicinsko fakulteto naredil v knjižnici.«.
Skratka, polna ura polnih misli in vzgled, da te le dvigne na poti naprej. Športnikoma in športnici smo se zahvalili s knjižnim darom Javne agencije za Knjigo.
