Beloruski Minsk je konec oktobra na skupščini Evropskih olimpijskih komitejev postal organizator drugih evropskih iger leta 2019.
Beloruski Minsk je konec oktobra na skupščini Evropskih olimpijskih komitejev postal organizator drugih evropskih iger leta 2019. Janez Kocijančič, ki začasno vodi EOC, je ob tem poudaril, da si v Minsk želi kar 25 športov, bržkone pa za vse v Belorusiji ne bo prostora, saj napoveduje manjše igre od premiere, ki jo je leta 2015 gostil Azerbajdžan.
A težave pri izbiri Minska, ki je bil na koncu sploh edini kandidat za organizacijo evropskih iger, so večplastne. Ni skrivnost, da so si tudi v EOC želeli, da bi druge evropske igre gostila katera od zahodnoevropskih držav, kandidat je bila Nizozemska, ki pa je lani od projekta odstopila. Igre še niso povsem uveljavljene in zahodni tisk je konec oktobra takoj ob potrditvi novega gostitelja preplavila tudi vrsta novic o tem, da bo igre po avtoritarnem Azerbajdžanu zdaj gostila Belorusija, ki ima velike težave s položajem človekovih pravic. S tem so se morali soočiti tudi v EOC.
"Seveda imam o človekovih pravicah osebno mnenje, a mi uresničujemo športne dogodke. Najlažje je kritizirati, a vedeti moramo, da za vprašanje človekovih pravic obstajajo številni mehanizmi in organizacije, katerih članica je tudi Belorusija in tam se lahko razpravlja o položaju v Azerbajdžanu in Belorusiji," na kritike o izboru odgovarja Kocijančič. Kot pravi, šport ni sredstvo pritiska, obenem pa dodaja, da športni dogodki nikakor ne škodijo ravni človekovih pravic, saj šport odpira, mladi tekmovalci prinašajo nove ideje, obenem pa so takšni dogodki vedno tudi medijsko zelo dobro pokriti.
Slovenec, ki vsaj začasno vodi EOC, priznava, da je na zahodu trenutno težko najti prireditelje, kar je trend modernega športa: "Kar nekaj pomembnih projektov na zahodu se je zlomilo. Ljudje so na referendumu zavrnili celo kandidaturi Osla in Hamburga za olimpijske igre." Po drugi ali tretji izvedbi naj bi se po Kocijančičevem mnenju to spremenilo. "Že prve igre v Bakuju smo ocenili za zelo uspešne. Tam smo imeli 19 športov, več kot polovica jih je bila tudi kvalifikacijskih za olimpijske igre v Riu." V Minsku naj bi se igre dokončno uveljavile, pa čeprav bo izvedba bržkone nekaj manjša kot ob Kaspijskem morju.
"Sledimo agendi 2020 Mednarodnega olimpijskega komiteja, v kateri skušamo uskladiti obstoječo infrastrukturo z vsebino iger in s tem znižujemo stroške. Minsk ima zelo dobro infrastrukturo in dogovarjamo se, da bo gostil 12 do 14 športov, morda kakšnega več. Interes je zelo velik, imamo 25 športov, ki si želijo biti del iger, večina želi igre izkoristiti tudi za olimpijske kvalifikacije."
Kot pravi Kocijančič, so evropske igre na dobri poti, da postanejo pomembnejše od vseh večšportnih dogodkov z izjemo olimpijskih iger. Prav zato pri vsebini ne bo več popuščanj. Največja pomanjkljivost iger v Azerbajdžanu je bila, da sta se oba nosilna športa olimpijskih iger, plavanje in atletika, predstavila v tretjerazredni različici. Plavalci so tam izvedli mladinsko evropsko prvenstvo, atleti tekmo reprezentančne tretje lige, v kateri je bil tudi Azerbajdžan.
"Ne bomo več sprejeli tekmovanja, ki ne bo na najvišji ravni. Pogajanja gredo v to smer, da bodo atletska tekmovanja v Minsku na najvišji ravni, težje je pri vodnih športih, a rajši se jim odpovemo, kot pa da bi gostili drugorazredno konkurenco. Zelo težko je tudi na področju moštvenih športov, kjer obstajajo uveljavljena tekmovanja in ti projekti so zelo dragi," še pravi nekdanji prvi mož Olimpijskega komiteja Slovenije.
Časa za pripravo bo malo. Azerbajdžan je imel na voljo tri leta, Minsk prav tako, čeprav so bile želje drugačne. "Najprej moramo urediti odnose z Minskom, nato bomo takoj začeli iskati organizatorja za igre 2023," se tudi Kocijančič zaveda težave kratkih rokov za prireditelje. Na področju morebitnih zimskih evropskih iger tovrstnih težav še ni: "Teh v bližnji prihodnosti ne gre pričakovati, čeprav se na EOC pogovarjamo tudi o tej možnosti.
A težave pri izbiri Minska, ki je bil na koncu sploh edini kandidat za organizacijo evropskih iger, so večplastne. Ni skrivnost, da so si tudi v EOC želeli, da bi druge evropske igre gostila katera od zahodnoevropskih držav, kandidat je bila Nizozemska, ki pa je lani od projekta odstopila. Igre še niso povsem uveljavljene in zahodni tisk je konec oktobra takoj ob potrditvi novega gostitelja preplavila tudi vrsta novic o tem, da bo igre po avtoritarnem Azerbajdžanu zdaj gostila Belorusija, ki ima velike težave s položajem človekovih pravic. S tem so se morali soočiti tudi v EOC.
"Seveda imam o človekovih pravicah osebno mnenje, a mi uresničujemo športne dogodke. Najlažje je kritizirati, a vedeti moramo, da za vprašanje človekovih pravic obstajajo številni mehanizmi in organizacije, katerih članica je tudi Belorusija in tam se lahko razpravlja o položaju v Azerbajdžanu in Belorusiji," na kritike o izboru odgovarja Kocijančič. Kot pravi, šport ni sredstvo pritiska, obenem pa dodaja, da športni dogodki nikakor ne škodijo ravni človekovih pravic, saj šport odpira, mladi tekmovalci prinašajo nove ideje, obenem pa so takšni dogodki vedno tudi medijsko zelo dobro pokriti.
Slovenec, ki vsaj začasno vodi EOC, priznava, da je na zahodu trenutno težko najti prireditelje, kar je trend modernega športa: "Kar nekaj pomembnih projektov na zahodu se je zlomilo. Ljudje so na referendumu zavrnili celo kandidaturi Osla in Hamburga za olimpijske igre." Po drugi ali tretji izvedbi naj bi se po Kocijančičevem mnenju to spremenilo. "Že prve igre v Bakuju smo ocenili za zelo uspešne. Tam smo imeli 19 športov, več kot polovica jih je bila tudi kvalifikacijskih za olimpijske igre v Riu." V Minsku naj bi se igre dokončno uveljavile, pa čeprav bo izvedba bržkone nekaj manjša kot ob Kaspijskem morju.
"Sledimo agendi 2020 Mednarodnega olimpijskega komiteja, v kateri skušamo uskladiti obstoječo infrastrukturo z vsebino iger in s tem znižujemo stroške. Minsk ima zelo dobro infrastrukturo in dogovarjamo se, da bo gostil 12 do 14 športov, morda kakšnega več. Interes je zelo velik, imamo 25 športov, ki si želijo biti del iger, večina želi igre izkoristiti tudi za olimpijske kvalifikacije."
Kot pravi Kocijančič, so evropske igre na dobri poti, da postanejo pomembnejše od vseh večšportnih dogodkov z izjemo olimpijskih iger. Prav zato pri vsebini ne bo več popuščanj. Največja pomanjkljivost iger v Azerbajdžanu je bila, da sta se oba nosilna športa olimpijskih iger, plavanje in atletika, predstavila v tretjerazredni različici. Plavalci so tam izvedli mladinsko evropsko prvenstvo, atleti tekmo reprezentančne tretje lige, v kateri je bil tudi Azerbajdžan.
"Ne bomo več sprejeli tekmovanja, ki ne bo na najvišji ravni. Pogajanja gredo v to smer, da bodo atletska tekmovanja v Minsku na najvišji ravni, težje je pri vodnih športih, a rajši se jim odpovemo, kot pa da bi gostili drugorazredno konkurenco. Zelo težko je tudi na področju moštvenih športov, kjer obstajajo uveljavljena tekmovanja in ti projekti so zelo dragi," še pravi nekdanji prvi mož Olimpijskega komiteja Slovenije.
Časa za pripravo bo malo. Azerbajdžan je imel na voljo tri leta, Minsk prav tako, čeprav so bile želje drugačne. "Najprej moramo urediti odnose z Minskom, nato bomo takoj začeli iskati organizatorja za igre 2023," se tudi Kocijančič zaveda težave kratkih rokov za prireditelje. Na področju morebitnih zimskih evropskih iger tovrstnih težav še ni: "Teh v bližnji prihodnosti ne gre pričakovati, čeprav se na EOC pogovarjamo tudi o tej možnosti.
