Z uspehi ameriške plavalke Lie Thomas se je vnovič razplamtela debata o pravicah transspolnih športnikov. Šport je razdelila že na lanskih olimpijskih igrah v Tokiu, ko je Novo Zelandijo zastopala Laurel Hubbard, v ospredju pa je zaščita športnic. Mednarodni olimpijski komite je vso odgovornost zaenkrat preložil na krovne športne zveze.
Vprašanje spolne identitete posameznikov v družbi je posebej aktualno postalo v športu, kjer vlada strah da bi športnice z vključevanjem transspolnih športnic v tekmovanja lahko bile v neenakovrednem položaju zaradi prednosti v fizični moči, ki jo ima v povprečju po izvoru biološko moško telo.
Vse do lanskega novembra je zato kot merilo za dovoljenje za nastop športnic veljala vrednost testosterona v telesu, ki je moral biti vsaj 12 mesecev dokazano manjši od desetih nanomolov na liter krvi. To pravilo je prišlo v ospredje v odmevnem primeru v ženskem športu pred leti, ko so južnoafriško olimpijsko prvakinjo v atletiki Caster Semenya suspendirali, ker je zavrniila obvezno jemanje zdravil za znižanje te vrednosti. Pritožbo športnice je zavrnilo Mednarodno športno razsodišče, zdaj je šla v tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Vprašanje se je s tem avtomatično dotaknilo tudi pravilnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja. Ta se s problematiko ukvarja že več let, novembra lani pa je Mok odločil, da objavi nova priporočila, v katerih najbolj izstopa, da enotna dovoljena vrednost testosterona, ki je bila v veljavi od leta 2015, ne bo več predpisana.
V Moku poudarjajo, da se na osnovi nedokazane, domnevne ali pa zgolj zaznane konkurenčne prednosti športnicam ne sme kratiti pravice nastopa zaradi telesne podobe, spolnih razlik ali transspolnosti. Tam izpostavljajo tudi, da se športnic ne sme prisiliti v medicinske preglede, posege in jemanje zdravil.
Posamezne krovne mednarodne športne zveze morajo po mnenju Moka zdaj same oblikovati pravila glede na specifike posameznih športov. Posebej pa so pri Moku izpostavili varnostni vidik posameznih športov in opozorili na primerno oblikovanje pravil, tudi morebitno izključitev nekaterih športnic, v borilnih in kontaktnih športih.
Od zvez na Moku obenem pričakujejo vključevanje vseh športnikov in enakovredne pogoje. Zato za vse ukrepe zahteva znanstveno podlago. In prav zadnje znanstvene raziskave, objavljene v British Journal of Sports Medicine, naj bi namreč dokazale, da vrednost testosterona sama po sebi ne vpliva na športne dosežke.
Pri vsej debati o vključevanju športnic s spremenjeno spolno identiteto je zanimivo, da je v istih predpisih vse od leta 2015 nastop športnikom, ki so žensko spolno identiteto zamenjali za moško, nastop omogočen praktično brez omejitev. V ženski konkurenci je bilo pogojev več, ob vrednosti testosterona tudi uradno potrjena menjava identitete, od katere so za olimpijski nastop morala miniti vsaj štiri leta, a v novih pravilnikih tega več ni.
Na Moku so napovedali tudi vrsto delavnic s posameznimi zvezami, ki naj bi se začele že spomladi in bodo podlaga za oblikovanje novih kriterijev. Debata bo zanesljivo zelo vroča, saj velik del športne javnosti opozarja, da so ogroženi vsi veliki dosežki in rekordi ženskega športa doslej.
Vse do lanskega novembra je zato kot merilo za dovoljenje za nastop športnic veljala vrednost testosterona v telesu, ki je moral biti vsaj 12 mesecev dokazano manjši od desetih nanomolov na liter krvi. To pravilo je prišlo v ospredje v odmevnem primeru v ženskem športu pred leti, ko so južnoafriško olimpijsko prvakinjo v atletiki Caster Semenya suspendirali, ker je zavrniila obvezno jemanje zdravil za znižanje te vrednosti. Pritožbo športnice je zavrnilo Mednarodno športno razsodišče, zdaj je šla v tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Vprašanje se je s tem avtomatično dotaknilo tudi pravilnikov Mednarodnega olimpijskega komiteja. Ta se s problematiko ukvarja že več let, novembra lani pa je Mok odločil, da objavi nova priporočila, v katerih najbolj izstopa, da enotna dovoljena vrednost testosterona, ki je bila v veljavi od leta 2015, ne bo več predpisana.
V Moku poudarjajo, da se na osnovi nedokazane, domnevne ali pa zgolj zaznane konkurenčne prednosti športnicam ne sme kratiti pravice nastopa zaradi telesne podobe, spolnih razlik ali transspolnosti. Tam izpostavljajo tudi, da se športnic ne sme prisiliti v medicinske preglede, posege in jemanje zdravil.
Posamezne krovne mednarodne športne zveze morajo po mnenju Moka zdaj same oblikovati pravila glede na specifike posameznih športov. Posebej pa so pri Moku izpostavili varnostni vidik posameznih športov in opozorili na primerno oblikovanje pravil, tudi morebitno izključitev nekaterih športnic, v borilnih in kontaktnih športih.
Od zvez na Moku obenem pričakujejo vključevanje vseh športnikov in enakovredne pogoje. Zato za vse ukrepe zahteva znanstveno podlago. In prav zadnje znanstvene raziskave, objavljene v British Journal of Sports Medicine, naj bi namreč dokazale, da vrednost testosterona sama po sebi ne vpliva na športne dosežke.
Pri vsej debati o vključevanju športnic s spremenjeno spolno identiteto je zanimivo, da je v istih predpisih vse od leta 2015 nastop športnikom, ki so žensko spolno identiteto zamenjali za moško, nastop omogočen praktično brez omejitev. V ženski konkurenci je bilo pogojev več, ob vrednosti testosterona tudi uradno potrjena menjava identitete, od katere so za olimpijski nastop morala miniti vsaj štiri leta, a v novih pravilnikih tega več ni.
Na Moku so napovedali tudi vrsto delavnic s posameznimi zvezami, ki naj bi se začele že spomladi in bodo podlaga za oblikovanje novih kriterijev. Debata bo zanesljivo zelo vroča, saj velik del športne javnosti opozarja, da so ogroženi vsi veliki dosežki in rekordi ženskega športa doslej.
