15. oktobra 1991, deset dni pred odhodom zadnjih vojakov jugoslovanske armade, se je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani začela pisati slovenska olimpijska zgodba.
S podpisom olimpijske listine je Slovenija dobila svoj lastni olimpijski komite. Ustanovno listino so poleg obeh individualnih ustanoviteljev, telovadcev in olimpionikov Leona Štuklja in Miroslava Cerarja podpisali delegati 29-ih slovenskih strokovnih športnih zvez olimpijskih panog in pet zvez panog, ki jih priznava MOK.
Danes naša krovna športna organizacija praznuje že 32 let uspešnih športnih zgodb. Ob tem ne smemo pozabiti, da se samostojnost naše države ni zgodila čez noč, pot do osamosvojitve pa je tlakovana s solzami, trudom, odrekanji in žrtvovanji. Tudi naš vstop v MOK ni bil enostaven korak, saj smo bili v naši politični situaciji odvisni od drugih držav Balkana, Evrope in po svetu. Kljub temu se je naše razmišljanje in samostojnost tudi na športno-rekreativnem področju začelo odvijati sorazmerno hitro.
Slovenija je prvič kot samostojna država nastopila na Olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu. Takratni predsednik, Juan Antonio Samaranch je 17. januarja 1992 z dopisom obvestil prvega predsednika OKS-ZŠZ Janeza Kocijančiča, da bo Sloveniji omogočen nastop na prihajajočih Olimpijskih igrah. Tako je Slovenija prav na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1992, prvič nastopila na Olimpijskih igrah kot samostojna država – pod svojo zastavo in grbom ter s svojim olimpijskim komitejem.
Pomemben mejnik v slovenski športni zgodovini je tudi september 1993, ko je bila na 101. skupščini MOK Slovenija sprejeta v olimpijsko družino kot polnopravna članica. Poleg nje je bila sprejeta tudi Hrvaška, Gruzija, Rusija, Armenija, Moldavija, Bosna in Hercegovina, Češka, Slovaška in Madžarska.
